Grdi, smotani in zli,

vse dni strašijo me v snu,

kot senca spremljajo me vsi,

ko hodim čez temačni klanec tu.

Njihovi obrazi so grozni,

vsak pogled me zmrazi,

a tihi koraki kot zvonovi,

me preganjajo po stopnišču.

Kdo so ti duhovi prekleti,

ki se igrajo z mojo glavo,

zakaj se vedno vračajo z vetri,

da me ženejo v skušnjavo obupno 

Morda so moje lastne sence,

ki jih ustvarjam s svojim strahom,

in v sebi nosim kot spoznanje,

da z zanosom v ogledalo gledam.

A vendarle, ko se ozrem nazaj,

pogledam vase z jasnimi očmi,

vem, da so grdi, smotani in zli,

prikaz, ki me več ne bo strašil.