Veselje in bolečina, plešeta v mojih verzih,
Kot dva plesalca v nebeški simfoniji.
Ljubezen in trpljenje, izražajo se v molitvah,
Kot dva obraza iste kovanke, ki se nenehno prepletata.
A v tej slavospevni odi, srce moje poje,
Kot ptica, ki svobodno poje na nebu modrem.
O njej, ki je ljubezen moja, in bolečina moja - njen dar,
Kot sončni zahod obarva nebo z zlato lučjo.
Njen nasmeh, kot mavrica po dežju sveti,
Razsvetli vsak kotiček moje duše.
V njeni ljubezni najdem zdravje,
Kot zdravilno zelišče, ki ozdravi rane moje.
Srce moje, ranjeno, najde tolažbo,
Kot toplo sonce v hladnem zimskem dnevu.
Ker ob njej, bolečina umira,
Kot ptica, ki se vrne v svoje gnezdo varno.
Tako pleševa, jaz in bolečina,
Kot veter, ki nežno pihlja skozi polje cvetoče.
Ljubezen naju vodi na poti,
Kot svetilnik v temni noči varno vodi ladijo na obalo.
Skupaj srečo in solze deliva,
Kot dve reki, ki se združita v en tok.
In srce moje, srečno je, ker ob njej obstati smem,
Kot ptica, ki najde svoje pernato srce.
No comments:
Post a Comment