Vrtim se, vrtim, kot list na vodi,
Življenje brez cilja, dušo mi toži.
Poti ni, le megla me obdaja,
Odsotnost smisla, srce me boli.
Kot ptica brez gnezda, tavam naokoli,
Brez cilja, brez usmeritve, zgubljen v tej zgodbi.
Srce želi več, a praznina me lovi,
Odsotnost pozitivnega, dušo mi srka.
Zavrtim se v krogu, kot igrača v vetru,
Brez cilja, brez vere, brez iskre, v petju.
Tema me objame, radost je tiha,
Odsotnost luči, kot noč brez zvezd.
Korakam naprej, a poti ni jasne,
Trpljenje brez cilja, kot labirint zmede.
Brez optimizma, le obup ji sledi,
Odsotnost smeha zavladala temi.
Vendar v globini, upanje tiho spi,
Da morda, nekega dne, pokaže se smisel.
Da iz praznine, se znova rodi svetla melodija,
In življenje, spet zaživi, kot zvezda, ki blesti.
No comments:
Post a Comment