Zvezde sledijo plesočim pod luno,
Večnost kliče trenutek čutenja.
Sanjaj brez senc preteklih dni,
Odpri nebo in zaplešem v dežju.
Kot veter hitro nam zbeži mladost.
Nosi večno neugasljivo iskro v srcu.
Trenutki postanejo zgodbe v svetu,
v zavetju teme iščeva svetlobo.
Večna mladost najina je tiha želja,
objeti minljivost in zakorakati v neskončnost.
zate Sašo Hribar. Hvala.
‘Don’t shed a tear for me’ she said.
These tears are not for you,
You do not deserve them.
Nor you are worth a single thought.
I am crying for my believes of who I thought you are.
For the delusions I had.
For the future plans I made.
For seeing a clear path of joy now
and a world of opportunities
to love one with heart and soul
without the need for goodbyes.
Poletje v jesenski dan odhaja.
Večerne ure daljšajo sence obcestnih luči.
Dan med nama stoji in mi zbogom govori.
Mrzla kri v srcu kot marmor rdeči.
Utrujene oči iščejo uteho v postelji.
Skrita darila s spominom izginejo.
Na črnem nebu od zvezd obsijana se najdeva.
Spanje ni več zame, nekdo joče.
Nekateri grmijo v divjih sanjah, izklesani v ognju življenja.
Neusmiljeni ljubimci v temnem poželenju strastno vzdihujejo.
Nevihte časa nas v prah spreminjajo.
Postavili so me med tiste izgubljene.
Vem, da ni zame zmaga, a igre nikoli ne zapustim.
Skočil bom v vodo, čeprav potonil bom kot kamen.
Igral bom igro mojega razpada.
Stavil bom do konca in ko izgubim vse, zastavil bom še sebe in premagal svoj poraz.
Kot berač je dvignil svoje vitke roke proti praznemu nebu in klical v noč s svojim temnim tonom.
Prošnje so bile namenjene njej, ki je počivala kot premagano božanstvo v pustem nebeškem kraljestvu izgubljenih sanj.
Jok hrepenenja se je vrtinčil okoli praznine obupa, kot žalujoča ptica, ki lebdi nad svojim praznim gnezdom.
Noč je temna in tvoje spanje je globoko v tišini mojega bivanja.
Zbudi se, kajti ne vem, kako odpreti vrata, in stojim zunaj.
Ure čakanja, zvezde utripajo, veter je miren, tišina v mojem srcu težka.
Zbudi se! Napolni mojo prazno skodelico z nasmehom, da prekineva to noč.
Your vow was that the finest of this world would be delivered by your touch.
Thus, in my tears, your radiance shimmers.
I hesitate to follow others, fearing I might overlook you, poised at a crossroad, ready to guide me.
I tread on my stubborn path until my very recklessness beckons you to my doorstep.
Because I hold onto your assurance that the world's treasures for me are to be given by you.
Prodajam dušo
Delam cel dan
Nadure štempljam
Za bedno plačo
Zato da lahko sedim in zapravljam svoj dan
Povabi me domov in utopi moje težave
Grozno je,
Kam gre ta svet
Za mene
za druge in tebe
Včasih si želim da se zbudim
in da to ni res.
Ampak.
Živeti v novem svetu,
s staro dušo,
Medtem ko mogotci sveta,
vedo kako mislimo,
in s tem nam vladajo.
sram nas je lahko.
https://www.youtube.com/watch?v=sqSA-SY5Hro
Sejal si ljubezni seme,
Pokazal si kako peti.
Rasel s ponosom v krvi,
Vedel si kako živeti.
Nikoli čudež ne zbledi,
Srce poje o minljivosti
Pesmi o naših koreninah,
Ko življenje se rodi iz razpada,
Medtem ko val ob kamnu se buči.
Ptice sladke so spomladi.
Pesmi radosti.
Prepletaš svetlobo in temo,
Poslušaš zemljo,
Raziskuješ skrivnosti,
a ne dotakneš se srca.
Na vrtu vrtnice ne cvetijo,
Samo trnje imajo.
Nekoč je vse cvetelo,
Danes šopku je usojeno.
Rasel si v idili vetra,
Prosto gibal se povsod.
Razmišljal, videl si minljivost
Le valovi ob kamnu se bučijo,
Le kaj sporočajo.
Krhke veje hrastov se lomijo,
Med svetlobo in temo.
Služabnik teme,
izgubljeno je telo.
Nikoli čudež ne zbledi,
Srce poje o minljivosti.
Nikoli čudež ne zbledi,
Le val ob kamnu se buči.
V vesolju minljivosti,
zvezde se rojevajo.
utripajo v noči,
Življenje mineva v tišini.
Razcveteli cvetovi v lepoti barv,
Kmalu izgubijo svoj sijaj.
V naših srcih odseva,
Izguba vekomaj.
Sončni zahod na obzorju,
ko dan postaja noč.
Pesek nam drsi skozi dlan,
Trenutki izginevajo v neskončnost.
Večni pekel nam je vsakdan.
čas mineva,
A veš zvezde, ki žarijo na nebu,
ko svetloba se lomi.
Ko spomini nas obiščejo,
Minljivost dosegajo.
Ocean, ki valove vihti,
Čas počasi izbriše.
Življenje odnaša,
S seboj izgubo in spomine.
V minljivosti,
Izguba in spomini se prepletajo.
A ostajajo sledi,
V srcih neizbrisljive.
V širnih galaksijah svetloba se izgublja,
Ljubezen, kot zvezda, na nebu zasije.
Prijateljstvo kot gravitacija nas drži skupaj,
Ko v tem vesolju potujemo vsi.
V neznane galaksije srca nas vodijo,
Iščemo smisel, ki na sili da ljubimo svet.
Prijateljstvo kot magnet, vezi nas tkejo,
Na tej poti skupaj hodimo naprej.
Med zvezdami ljubezen v nas žari,
Kot supernova, močna in svetla.
Prijateljstvo kometa, sledi pušča za sabo,
Brezčasno, neprecenljivo, večno in resnično.
V vesolju življenja vsak trenutek šteje,
Ljudi, ki srečujemo jih vsak dan.
prijatelji, kot utrinki krožijo,
nas s smehom in radostjo polnijo.
V tej galaksiji najdemo srečo,
Ljubezen in prijateljstvo, dragoceno bogastvo.
Skozi zvezdne meglice, prijateljstvo žari,
Vesolje nas povezuje, vsa bitja, vsa srca.
Vrtim se, vrtim, kot list na vodi,
Življenje brez cilja, srce čemeri.
Poti ni, le megla me obdaja,
Odsotnost smisla, srce me boli.
Haha, hehe, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, bez-cilj zigon.
Hoho, hihi, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, pozitivno adijo.
Kot ptica brez gnezda, tavam naokoli,
Živ-zinzon-zigezagon, v iskanju poti.
Srce želi več, a praznina me lovi,
Odsotnost pozitivnega, življenje me trti.
Haha, hehe, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, brez cilja zigon.
Hoho, hihi, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, pozitivno adijo.
Zavrtim se v krogu, kot igrača v vetru,
Živ-zinzon-zigezagon, brez smisla in reda.
Brez cilja, brez vere, brez iskre, brez petja,
Odsotnost luči, kot noč brez zvezd.
Haha, hehe, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, brez cilja zigon.
Hoho, hihi, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, pozitivno adijo.
Korakam naprej, a poti ni jasne,
Živ-zinzon-zigezagon, zmedeno tavam.
Brez optimizma, le obupa je slede,
Odsotnost smeha, srce mi teži.
Haha, hehe, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, brez cilja zigon.
Hoho, hihi, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, pozitivno adijo.
Vendar v globini, upanje tiho spi,
Živ-zinzon-zigezagon, morda spet zaživi.
Da iz praznine, se znova rodi svetla melodija,
In življenje, z radostjo, znova zaživi.
Haha, hehe, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, srečo naj najdi.
Hoho, hihi, Živ-zinzon-zigezagon,
Zingezen-zigeha, pozitivno, adijo adijo.
Vrtim se, vrtim, kot list na vodi,
Življenje brez cilja, dušo mi toži.
Poti ni, le megla me obdaja,
Odsotnost smisla, srce me boli.
Kot ptica brez gnezda, tavam naokoli,
Brez cilja, brez usmeritve, zgubljen v tej zgodbi.
Srce želi več, a praznina me lovi,
Odsotnost pozitivnega, dušo mi srka.
Zavrtim se v krogu, kot igrača v vetru,
Brez cilja, brez vere, brez iskre, v petju.
Tema me objame, radost je tiha,
Odsotnost luči, kot noč brez zvezd.
Korakam naprej, a poti ni jasne,
Trpljenje brez cilja, kot labirint zmede.
Brez optimizma, le obup ji sledi,
Odsotnost smeha zavladala temi.
Vendar v globini, upanje tiho spi,
Da morda, nekega dne, pokaže se smisel.
Da iz praznine, se znova rodi svetla melodija,
In življenje, spet zaživi, kot zvezda, ki blesti.
Veselje in bolečina, plešeta v mojih verzih,
Kot dva plesalca v nebeški simfoniji.
Ljubezen in trpljenje, izražajo se v molitvah,
Kot dva obraza iste kovanke, ki se nenehno prepletata.
A v tej slavospevni odi, srce moje poje,
Kot ptica, ki svobodno poje na nebu modrem.
O njej, ki je ljubezen moja, in bolečina moja - njen dar,
Kot sončni zahod obarva nebo z zlato lučjo.
Njen nasmeh, kot mavrica po dežju sveti,
Razsvetli vsak kotiček moje duše.
V njeni ljubezni najdem zdravje,
Kot zdravilno zelišče, ki ozdravi rane moje.
Srce moje, ranjeno, najde tolažbo,
Kot toplo sonce v hladnem zimskem dnevu.
Ker ob njej, bolečina umira,
Kot ptica, ki se vrne v svoje gnezdo varno.
Tako pleševa, jaz in bolečina,
Kot veter, ki nežno pihlja skozi polje cvetoče.
Ljubezen naju vodi na poti,
Kot svetilnik v temni noči varno vodi ladijo na obalo.
Skupaj srečo in solze deliva,
Kot dve reki, ki se združita v en tok.
In srce moje, srečno je, ker ob njej obstati smem,
Kot ptica, ki najde svoje pernato srce.
Ob tebi, v vesolju se izgubim,
Tvoj dotik mi srce v valove spremeni.
Kot zvezdni par, sijeva na nebu,
Veselje najino brez ovir cveti.
Tvoj smeh kot sonce, ki zasveti,
Zate odprem srce, ti vse zaupam.
Z roko v roki, skupaj hodiva,
Še ob oblačnih dneh srečo najdeva.
Dokler s tabo v vesolju sem,
Vsak dan je praznik, poln energije.
Ljubezen najina neskončen je ocean,
Svet najin brezmejen, svetloba v temi.
Tvoje oči, kot skrit zaklad,
Kot diamant, bleščeč, dragocen.
Uživava v ljubezni, vsak trenutek je raj,
Ob tebi srečen sem, brez vsakega strahu.
Dokler s tabo v vesolju sem,
največje si darilo.
nič naju ne ustavi,
Vsak trenutek sanj cilj.
Najina ljubezen, kot zvezda žari,
in dokler s tabo sem,
bližina tvoja moj je dom,
življenje harmonija.
Ljubezen prihaja, lepa in topla,
A tudi odhaja, zapusti srce, ko skoči čas,
Sveti kot zvezda, v noči sije,
A v srcu pušča rane in trave vpije.
Kot valovi na plaži, pride in odide,
Čustva preplavijo, a potem izpuhtijo,
Ko si srečen kot sonce na nebu zasije,
A ko odide, ostane le senca, ki tišči.
Zaklinjamo se, da traja za vedno,
A minljivost jo spremlja, to je vedno znano,
Ljubezen je kot cvet, ki raste,
A potem ovene, kot jeseni listje pade.
V srcu je dragocena, kot zaklad zakopana,
A tudi krhka, kot steklo na tleh razbita,
Z bolečino in žalostjo v duši,
Ljubezen mine, in trpljenje traja.
Bili so dnevi ko sem želel živeti
včasih bi moral ostati
vedno bi moral živeti
a nekaj v tem svetu me drži da sem
karkoli naredim sem sam
ne razumem ali sem izgubuljen
brez kontrole čeprav želel bi leteti
sonce topi mi krila
kriv sem
letel bi
a sam s sabo ne zmorem
premajhen
da s bi sonce nosil zate
in sence trpel
pridi
videla bova
užig rakete.
O pozdravljen lepotec, kako je lep dan
a petek je že, fuf kak je zaspan
malo je dolgčas, vsak dan je isti,
ne hvala, ni hladno, prihajajo obiski
nič ne slišim, glasna je glasba
nič ne vem, kak sva plesala
nit' ni važno, vroče se gledava
#a bova izvedla ta sex
A zajtrk da sva imela?
vsaj dolgo nisva trpela.
ampak glej bilo je vroče,
kmalu sem prišel
Včasih pozabljam včasih ponavljam
hlače, besede,
Včasih izgubljam, včasih zapravljam
čevlje, ideje
povej, a si videl kdo jih je vzel
iz najine noči odšel vesel
večerjo, ki sem jo pripravil včeraj
nobenem ne bom povedal.
A veš tisto včeraj, kje sem že bil
ampak kje si bil ti ?
A res, bil si tam ?
Zgledaš nekam znan
Pojdi domov
preveč sem zaspan.
