osebe okoli mene opazujejo modro
a počutim se ne dovolj dobro
le ko šepetam želim,
da stisnila se k meni bi,
me poljubila in se v sreči z mano v klopčič zvila.
A kaj ko zadovoljiti te ne morem,
medtem ko piše svet zgodbe v zablodi,
gledam da bi uvidel tebe,
in kaj nasmehu tvojemu res godi.
Ljubezen, danes, jutri.
Norec sem, žal ne govorec.
Razumem,
Verjamem,
a ne tebe in le vate.
čas pomemben
vreden šepetanja.
tvoji duši ugajal,
dajal bi dejanja.
From time to time, I have to write a poem about life and things happening to me, my friends or to complete strangers. After all, a world is, looking from the bright side, beautiful ... and of course, most of life isn't real.
Subscribe to:
Posts (Atom)