Poletje v jesenski dan odhaja.
Večerne ure daljšajo sence obcestnih luči.
Dan med nama stoji in mi zbogom govori.
Mrzla kri v srcu kot marmor rdeči.
Utrujene oči iščejo uteho v postelji.
Skrita darila s spominom izginejo.
Na črnem nebu od zvezd obsijana se najdeva.
Spanje ni več zame, nekdo joče.
Nekateri grmijo v divjih sanjah, izklesani v ognju življenja.
Neusmiljeni ljubimci v temnem poželenju strastno vzdihujejo.
Nevihte časa nas v prah spreminjajo.
Postavili so me med tiste izgubljene.
Vem, da ni zame zmaga, a igre nikoli ne zapustim.
Skočil bom v vodo, čeprav potonil bom kot kamen.
Igral bom igro mojega razpada.
Stavil bom do konca in ko izgubim vse, zastavil bom še sebe in premagal svoj poraz.
Kot berač je dvignil svoje vitke roke proti praznemu nebu in klical v noč s svojim temnim tonom.
Prošnje so bile namenjene njej, ki je počivala kot premagano božanstvo v pustem nebeškem kraljestvu izgubljenih sanj.
Jok hrepenenja se je vrtinčil okoli praznine obupa, kot žalujoča ptica, ki lebdi nad svojim praznim gnezdom.
Noč je temna in tvoje spanje je globoko v tišini mojega bivanja.
Zbudi se, kajti ne vem, kako odpreti vrata, in stojim zunaj.
Ure čakanja, zvezde utripajo, veter je miren, tišina v mojem srcu težka.
Zbudi se! Napolni mojo prazno skodelico z nasmehom, da prekineva to noč.
Your vow was that the finest of this world would be delivered by your touch.
Thus, in my tears, your radiance shimmers.
I hesitate to follow others, fearing I might overlook you, poised at a crossroad, ready to guide me.
I tread on my stubborn path until my very recklessness beckons you to my doorstep.
Because I hold onto your assurance that the world's treasures for me are to be given by you.
Prodajam dušo
Delam cel dan
Nadure štempljam
Za bedno plačo
Zato da lahko sedim in zapravljam svoj dan
Povabi me domov in utopi moje težave
Grozno je,
Kam gre ta svet
Za mene
za druge in tebe
Včasih si želim da se zbudim
in da to ni res.
Ampak.
Živeti v novem svetu,
s staro dušo,
Medtem ko mogotci sveta,
vedo kako mislimo,
in s tem nam vladajo.
sram nas je lahko.
https://www.youtube.com/watch?v=sqSA-SY5Hro
Sejal si ljubezni seme,
Pokazal si kako peti.
Rasel s ponosom v krvi,
Vedel si kako živeti.
Nikoli čudež ne zbledi,
Srce poje o minljivosti
Pesmi o naših koreninah,
Ko življenje se rodi iz razpada,
Medtem ko val ob kamnu se buči.
Ptice sladke so spomladi.
Pesmi radosti.
Prepletaš svetlobo in temo,
Poslušaš zemljo,
Raziskuješ skrivnosti,
a ne dotakneš se srca.
Na vrtu vrtnice ne cvetijo,
Samo trnje imajo.
Nekoč je vse cvetelo,
Danes šopku je usojeno.
Rasel si v idili vetra,
Prosto gibal se povsod.
Razmišljal, videl si minljivost
Le valovi ob kamnu se bučijo,
Le kaj sporočajo.
Krhke veje hrastov se lomijo,
Med svetlobo in temo.
Služabnik teme,
izgubljeno je telo.
Nikoli čudež ne zbledi,
Srce poje o minljivosti.
Nikoli čudež ne zbledi,
Le val ob kamnu se buči.
